V tem letu je naša družina spoznala mlade romarje Neokatehumenske skupnosti iz Varšave in Rima. Prvi so bili pri nas spomladi, drugi poleti. Prvi so potovali v Rim in so pri nas prenočili, drugi so si za kraj romanja izbrali Slovenijo ter obiskali božje poti in si ogledali še druge zanimivosti.

Naši gosti, mladi Poljakinji in italijanski par srednjih let, so občudovali mir, zeleno pokrajino in številne zvezde na jasnem nebu pomladne in poletne noči. Čudili so se vsemu, česar v svojih okoljih nimajo ali ne poznajo.

Sprejeli smo jih kot tujce, toda odšli so kot prijatelji. Prišli so iz velikih, milijonskih mest s svojimi navadami, zanimivim okusom hrane in z nekoliko nerazumljivim jezikom, ki pa za naše pogovore ni bil ovira.

Kljub številnim razlikam smo našli nekaj, kar nas je povezovalo. Vsi smo se »pridružili Gospodu«, kot pravi Izaija v tej nedeljski besedi. V nekem trenutku svojega življenja je vsak izmed nas spoznal, da je Bog ljubezen, ki vedno v...