»Imaš kaj časa zame?« me je prek sms-a vprašala prijateljica iz otroštva, s katero sva v zadnjem letu izgubili vse stike. Njeno prošnjo sem sprejela, saj sem jo želela videti, poleg tega me je gnala radovednost, zakaj se je v preteklih mesecih odtujila od mene.

»Padla sem letnik,« mi je med spreho­dom po stari Ljubljani priznala svojo stisko, »in nimam pojma, kaj bom naredila.« Močno sem jo objela in jo poskušala potolažiti, saj sem videla, da ji je neizmerno hudo. Vpisala se je na študij, ki jo veseli in vanj je vlagala vse svoje napore. Vestno je hodila na predavanja in izpite, zato je pričakovala, da ji bo uspelo, vendar kljub vsemu ni izpolnila vseh pogojev za napredovanje v višji letnik. Opogumila sem jo, da ni nobena sramota, če ponavlja letnik, ter da je naše življenje sestavljeno tudi iz padcev. Pomembno je, da se iz njih nekaj naučimo, poberemo in gremo naprej. Čeprav se čutimo osamljene, so ob nas ljudje, ki jim ni vseeno za nas in nam pomagajo, da lahko ponovno z...