O tem sem že pogosto pisala, na najrazličnejše načine, pa se mi zdi vredno, da o tem še in še govorim. Morda je to ena najpomembnejših stvari v našem življenju. Njene vrednosti se navadno prav zavemo šele takrat, ko to bližino res potrebujemo, pa ko se znajdemo ob nekom, ki hudo trpi in smo ob njem in bi radi zanj nekaj naredili. Pa ne moremo čisto nič narediti. Samo ob njem smo lahko in zberemo pogum, da ne zbežimo stran. Na zunaj čisto nič ne naredimo, pa bi lahko kljub temu rekli, da je prav v tem največja »akcija«, čeprav si akcijo predstavljamo drugače.

Pred kratkim sem gledala oddajo o trpljenju in tam je bil govor o »nestorilni bližini«. Zelo vesela sem bila tega izraza, ker pove bistveno.

Sama sem takšnih trenutkov doživela že veliko, v najrazličnejših položajih. Zelo pogosto ob svojih bolnikih, pa sploh ne vedno samo ob bolezni. Veliko je tudi drugega trpljenja, ki nima nič opraviti z boleznijo. Včasih ga na zunaj niti ne vidimo. Vem, da sem se vedno spraš...