Foto: Tatjana Splichal

Zdi se, da je v naši kulturi obdajajoča zvočna pestrost prestopila svoje meje. Upravičeno lahko razumeš starejšega človeka, ki načrtno kdaj izključi svoj slušni aparat, v zagovor »saj mi nič ne manjka« oziroma »tega mi pa res ni potrebno poslušati«. Plastenje zvočnih kulis je nekaj tako vsakdanjega, da se tega pogosto zavedaš šele pred spanjem, ko v glavi zaman iščeš vse gumbe za OFF.

Dnevna pot povprečnega ušesa

Pogosto je prvi zvok budilke. Sledi mu eden od radijskih programov jutranjega prebujanja z dvema komičnima napovedovalcema. Komaj slediš njunemu tempu govora, že med ritualom umivanja, oblačenja, hranjenja … počasi kapljajo piski obvestil, sporočil in opomnikov: ne pozabi, pojdi, pošlji, plačaj. Nato vožnja, hoja, šola, študij i...