Kategorija dveh domovin ima v življenju posameznih književnikov svetovne slave domovinsko pravico. Primerov je na izbiro od najstarejših časov do dandanašnjih. Ovid je bil 8. leta po Kristusu pregnan v Pont, o čemer neposredno pričajo njegova Pisma iz Ponta. V prejšnjem stoletju je med odmevnejšimi primeri Aleksander Solženicin, a je imel srečo, da se je ob koncu življenja iz pregnanstva lahko vrnil v domovino, Ovid pa nikoli.

Tudi slovenska družba ni bila nobena izjema, kajti marsikdo od velikih umov je moral na tuje in si tam ustvaril pogoje za uresničenje svojih vizij. Vsi vemo, kako je moral iz domovine Primož Trubar, manj določnega je znano o drugih, ki so se iz različnih razlogov odločali za tujino in se nikoli več niso vrnili, dali pa veliko evropski kulturi.

Zorko Simčič je začel svojo literarno pot tik pred drugo svetovno vojno, se med vojno naglo dvignil v pripovedništvu in dramatiki. Objave prvih črtic dvajsetletnega učiteljiščnika niso napovedovale tak...