Zelo dobro se spominjam stare gospe, ki mi je pred leti po predavanju rekla: »Verjetno ste dobro govorili, ampak jaz vas nisem skoraj nič slišala. Opažam, da govorijo sedaj ljudje vedno tiše, tako da jih vedno manj slišim.« Gospa je bila takrat stara že precej čez osemdeset let in prav nič čudnega ni bilo, da me ni slišala. Morda bi ji slušni aparat pomagal, morda tudi ne. Ampak gospa niti malo vzroka za to ni iskala pri sebi. Drugi so se po njeni oceni spremenili in govore vedno tiše.

Od takrat je minilo že veliko let in tudi med ljudmi, s katerimi se vsak dan srečujem, je vedno več takih, ki slabo slišijo. Vedno znova moram ponavljati izrečene stavke. V prvem trenutku sem včasih kar malo nestrpna, ker imam občutek, da govorim dovolj glasno, pa me kljub temu ne slišijo. Ko potem malo razmislim, ugotovim, da res govorim vedno tiše. Morda pride tudi to z leti.

Pred kratkim pa sem srečala starega gospoda, znanca izpred mnogih let. Zdaj se že dolgo nisva videla, gotov...