Alojz Rebula je med redkimi avtorji, s katerimi sem se najraje pogovarjal in nato intervjuje objavljal po časnikih in revijah. Z njim sem imel šest ali sedem daljših intervjujev, zadnji, ob izidu romana Skrivnosti kostanjevega gozda (2010), je potekal v pisni obliki, sicer pa sem se z njim in kajpak tudi z njegovo ženo, pisateljico Zoro Tavčar, v zadnjih dveh desetletjih in nekaj čez srečal še večkrat.

Moji intrevjuji z njim v glavnem niso nastajali iz nekakšnih službenih dolžnosti, ki doletijo aktivnega novinarja, saj tudi niso izvirali iz drugih kot literarnih motivov – se pravi, interes zanj je izhajal iz mojega zanimanja za njegovo pisanje, to zanimanje pa se je začelo po izidu Senčnega plesa (1960), zlasti pa po branju romana V Sibilinem vetru (1968). Odtlej me je vleklo k njegovim knjigam in v vsaki noviteti sem iskal sledove tém in čutenja stvarnosti na ravni, kakor jo je izpričal v tem velikem tekstu. Pri tem pa me ni zanimala le vsebina...