Z družino smo šli v nedeljo k maši v določeno cerkev. Otroka sta bila malce bolj živahna, tu in tam je kaj zabobnelo, vmes sta kaj povprašala, spustila kakšen glasek … Saj veste, otroci pač. Kot staršema nama je bilo malo nerodno, ker je s tem motena zbranost pri maši, ljudje bi se verjetno želeli osredotočiti na obred, v miru zmoliti, dodobra prisluhniti župnikovi pridigi. Na koncu maše me ustavi gospa in mi razumevajoče reče: »Za malčka je bila maša predolga, kajne? Se razume.«

Spet drugikrat smo bili pri maši v neki drugi cerkvi. Otroci so bili zopet sproščeni in glasnejši, pa smo dobili precej očitajočih pogledov od župljanov, češ, nedopustno, le kako ne morejo biti tiho in pri miru. Moram reči, da me je ta hlad vernikov rahlo užalostil.

Gospem in gospodom, ki želite mašo spremljati v meditativni tišini, se opravičujem za motnje, ki vas zmotijo. Družinicam predlagam, da se odpravijo k družinski maši, če je ta na voljo, ostalim, ki želijo mir, pa da odi...