Zdi se mi, kot da bi 31. decembra zaprla staro knjigo, natančno opolnoči pa odprla novo, svežo, nepopisano. Kot »planer« za leto 2014 – prazen, bel, nepopisan, z datumi in dnevi celega leta ter pisano platnico, ki me vsakič znova vabi, da z radovednostjo pokukam vanj. Kaj vse me čaka?

1. januarja sem se z družino odpravila na obisk k sorodnikom. Šli smo skozi mesto, peš, vsak v svojem ritmu, a vendar skupaj. Stara mama se me je oklepala pod roko, da je imela pri hoji vsaj nekaj opore. Na ulici ob hiši – nikogar, pred sosednjimi hišami – nikogar. Pridemo do avtobusne postaje in cerkve, kjer so vse dni v letu parkirani avtomobili – tokrat nobenega, pred mestno gostilno – nikogar. Še na prehodu za pešce nam tokrat ni bilo treba čakati dolge kolone avtomobilov. Kot bi se ustavil čas.

Kje so vsi ljudje, ki se vsak dan sprehajajo po ulicah? Je res krivo to, da so tudi trgovine in uradi zaprti? Ali pa vsi počivajo ob mizi, obloženi z dobrotami? Kaj pa tisti, ki jih nimaj...