Slovenski volivec je v svojem neizprosnem nagonu po ohranjanju starega, znanega, nespremenjenega razmeroma množično drl na volišča in podelil Miru Cerarju skoraj mesijanske atribute. Položaj, ki je nastal, je hecen. Od zunaj je njegovo glasovanje res videti kot glasovanje proti okoreli strankokraciji in obrabljenim obrazom, kakor ga bo razumel tudi kak opazovalec iz tujine. Navsezadnje stranke pred dvema mesecema sploh še ni bilo, po približni oceni pa je vsaj dvaintrideset od njenih šestintridesetih poslancev politično precejšnjih anonimnežev. Ampak po drugi strani s Cerarjem, ne nazadnje glede na strukturo njegovih glasov, spet zmaguje leva sredina, tista opcija torej, ki je od leta 1992 dobila vse volitve razen enih in imela predsednika vlade kar šestnajst in pol od zadnjih dvaindvajsetih let. Tukaj smo seveda pri značilno slovenski zgodbi. Kljub vsesplošnemu stokanju povprečnemu Slovencu še na misel ne pride, da bi za razmere okrivil tiste, ki so imeli škarje in platno v rokah d...