Kdor malo pozna Evangelij, se bo lahko spomnil znamenitega prizora, ko Kristus reši svoje apostole, ki se potapljajo v Genezareškem jezeru. Da tudi jezera zmorejo takšne viharne podvige, je znano bralcu Baragovih življenjepisov, čeprav je bil njegov Lake Superior neprimerno večji od Genezareškega, bolj morje kot jezero. Ali je Gospod res spal v premetavajočem se čolnu, ali pa je leže pričakoval, kako se bodo obnašali njegovi apostoli? Vsekakor je potem vstal in s stvarniško vsemogočnostjo s samim pogledom omrtvil jezero in vihar. Ali je morda Gospod po vstajenju ohranil tudi to svojo evangeljsko navado, da je zlahka zaspal? Vse kaže, da jo je v nekem smislu ohranil. Iz življenjepisov svetnikov vemo za tako imenovani pojav »temne noči«, se pravi trpečega razpoloženja, v katerem svetnik ne čuti več božje navzočnosti, ampak je v strašni osami. Takšno božjo navzočnost je na primer celih štirideset let pogrešala bl. mati Terezija iz Kalkute. Takšno odsotnost je prav tako pred njo doživel...