Kaj ko bi enkrat pogledali odkrito vase in rekli: naj vendar končno naši vzamejo krmilo v roke, program imajo dober, naj dokažejo, kako bi ga speljali! Sami se razbijamo, razbijamo svojo moč in tarnamo pod težo, ki smo si jo sami naložili. Foto: Tatjana Splichal

Poletje in počitnice sta bila dva pojma, ki sta se mi v mladosti, ko sem bila otrok, in kasneje, ko sem bila mama, vsako leto strnila v enega: to je bil predvsem čas prostosti. Prostost je imela različne obraze, nabirali smo borovnice, skuhali marelično marmelado, pospravili hišo, pripravili že junija šolske knjige in zvezke za prihodnje leto – in potem odšli iz mesta.

Od denarja je bilo odvisno, koliko časa smo lahko živeli pod platneno streho in v koči, ki jo je imel sindikat v hribih, čas ni bil vprašanje...