/…/ Vsako brezno v slovenski pokrajini zla in trpljenja revolucije ima svojo posebno pripoved, polno groze, nedopovedljivega in neznanskega. Vsako brezno bi moglo pripovedovati, toda njihovi glasovi so nam skoraj neslišni, nedostopni, saj so se tu godile stvari, ki so na skrajni možni meji človeške narave – in celo onkraj nje. Med vsemi temi glasovi, s katerimi ječi slovenska zemlja zaradi groze v breznih in jaških, je govorica brezna ob Konfinu še prav posebej nedoumljiva v svoji grozljivosti. Na tem kraju so namreč partizani v dneh okrog 22. junija 1945 pomorili domobranske ranjence in druge ranjene vojake, odpeljane iz ljubljanskih bolnišnic v t. i. zapore OZNE in nato na ta kraj – v nedopovedljivo strašno smrt.

Pomislimo: vojak, ki je bil v boju ranjen in poškodovan, trpi bolečine, pohabljen, ogrožen, odvisen le od dobrote sočloveka; človek v bolečinah in nemoči; človek, ki potrebuje nego, skrb, usmiljenje. Ranjen, nemočen človek, ob katerem so v vsakem času ljudje zač...