Kolegica, malo mlajša od mene, mi je pripovedovala, kako je bilo lani okrog božiča in novega leta, ko je njen mož več kot pet tednov ležal v bolnišnici. Prav takrat so bili brez avta in se je tako vsak dan vozila z avtobusom skoraj trideset kilometrov daleč na obisk. Nosila mu je časopis, vsak dan pa mu je tudi skuhala kaj prav posebnega, za kar je vedela, da ima rad. Sedla sta in se pogovarjala, včasih tudi brala, tako kot doma. Bila sta skupaj in to jima je bilo najbolj pomembno. Nobeden od njiju ni tožil, kako hudo je. Bila sta neznansko hvaležna, da jima je vse to dano. Da je ona v pokoju in da ima čas vsak dan hoditi k njemu. Da sicer nista bogata, imata pa dovolj, da mu lahko prinaša hrano, ki si jo želi. Da so otroci sedaj odrasli in živijo svoje življenje. Potrpežljivo sta čakala, kako bo. Upala sta, da bo bolje, hkrati pa sta se tudi zavedala, da se morda poslavljata.

Mnoge njene prijateljice in znanke niso mogle razumeti, da se v vsem tem času ni naveličala hoditi...