V preddverju praznika sv. Rešnjega telesa in krvi mi je znova naproti prišla deklica Antonieta Meo. Z odgovori na ključna vprašanja o najglobljem človeškem hrepenenju, o življenju, smrti in smislu trpljenja. Knjižico – letos je izšla pri založbi Novi svet – o tej mali svetnici velike teologije, za katero teče postopek beatifikacije (papež Benedikt XVI. je leta 2007 izdal odlok o priznanju njenih junaških kreposti), sem prebrala z velikim zanimanjem.

Nagovorile so me že njene oči na naslovnici. Neverjetno spominjajo na pogled Terezije Deteta Jezusa: ista globina, milina in prodornost, pogled zazrt onstran. Take oči pobožajo vsakogar, ki se zazre vanje. Terezija in Antonieta – enake oči, enako poslanstvo: z malimi dejanji, narejenimi z veliko ljubezni, odreševati sebe in svet. S tem se pravzaprav začne in sklene izjemna pot italijanske deklice Antoniete. Bila je...