Jeza – terapija ali neljubezen?
Jeza – terapija ali neljubezen?
»Kdor pa me bo zatájil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatájil pred svojim Očetom, ki je v nebesih« (Mt 10,33).
Zadnjič sem od nekoga slišala, da je pozitivnih samo šestnajst odstotkov TV vsebin. To pomeni, da nam ustvarjalci večinoma strežejo zločine, spolnost, nesreče itn. Pa tudi Slovenci smo, brez zamere, bolj nagnjeni k negativnemu mišljenju ali hitrim obsodbam. Da ne?
Poglejmo se, ko se vozimo po cesti, mirno, v svojem slogu, potem pa nam z leve strani v škarje pridivja avto in nas za milimeter prehiti. Takrat verjetno izgubimo kak živec ali dva, sebi v brk izrečemo kako krepko na račun divjega voznika ali dvigujemo roke v znak jeze, trobimo, delamo druga podobna dejanja, ki podpihujejo naš bes.
Ko se usedemo v svojega novodobnega konjička, se počutimo kakor v popolnoma osebnem prostoru, kjer si lahko privoščimo vse. Verjamem, da je na prvi pogled vsa ta jeza terapevtsko - očiščevalna za vse nas. In morda menimo, da smo s hupanjem in nazornim nakazovan...