… ali kako o nečem perečem, kot je celibat, v mesecu duhovniških posvečenj govoriti drugače

Marsikateri laik in duhovnik se je v zadnjih desetletjih oglasil z domnevno prepričljivim mnenjem, da duhovniški celibat (vzdržnosti zaradi »božjega kraljestva«) ne spada med katoliške dogme, saj naj bi bil zgolj stvar utečenih disciplinskih pravil, ki se lahko kadarkoli ukinejo. Takšne trditve so nadvse zaželene za posvetne (pretežno protikatoliško usmerjene) medije. Ti jim nato dodajo senzacionalističen pridih in nadvse radi postrežejo z zahtevo, da se mora Cerkev nemudoma »reformirati«. Pravkar nakazano nerazumevanje izhaja iz predpostavke, da je celibat neizprosna omejitev, pri čemer se niti najmanj ne dotakne njegovega pravega smisla. Ta je omogočanje duhovnikove popolne razpoložljivosti za potrebe Cerkve oziroma podlaga za prosto služenje Bogu in ljudem. Celibata potemtakem ne opredeljuje drža »proti« (v tem primeru izkazovanju spolnosti), temveč drža »za« – zavestno...