S cerkveno poroko je najin zakon postal ena izmed celic, ki za svoje življenje črpa hrano in moč iz telesa – Cerkve, da lahko preživi in se razvija. Najina tesna povezanost s Cerkvijo bi bila nemogoča brez duhovnikov. Lahko bi jih primerjala z ožiljem, po katerem se pretaka življenjska tekočina. Če je glava Cerkve Kristus, je duhovnik njeno srce.

Od svojih staršev sem že zelo zgodaj srkala veliko spoštovanje do duhovnikov, saj o njih doma nikdar nismo slabo govorili. Babica je rada pripovedovala, kako izjemen dan in praznik je bil, ko se je na obisku ustavil duhovnik – domači župnik. Mož ohranja zelo lepe spomine na ministrantska leta.

V najinem zakonu in družini močno čutiva, kako so nama lahko duhovniki veliki pomočniki in resnični bratje. Nepogrešljivi so kot delivci zakramentov ali v pripravah nanje, ko se nujno srečujeva z njimi. Koliko milosti se po njih pretaka na duhovnih vajah. Starši potrebujemo duhovnika kot sogovornika, ki nam zmore prisluhniti in sveto...