»Joj, kako lepega zajčka sem srečala na dvorišču,« je navdušeno povedala žena. »Skakljal je po trati in nič kaj plah ni bil,« je še navdušena dodala. Tudi jaz sem ga opazil, ko je razigran priskakljal iz vrta in prijatelji, ki so bili ravno tedaj na obisku, prav tako. Od takrat naprej se z dolgouhcem srečujemo večkrat na dan. Mlad je še, vendar samostojen, dosegel je približno pol velikosti odraslega poljskega zajca. Čeprav ga pogosto videvam, mi ga je šele po nekaj tednih uspelo uloviti v objektiv fotoaparata, kajti kljub navidezni domačnosti je zelo previden. Vedno se pojavi nenadejano, zato ne morem nikoli predvidevati, kje ga bom presenetil oziroma on mene. Končno sem ga fotografiral ob bližnjem smrekovem panju, kjer je oprezal za menoj, a sem ga nehote prepodil z vrta. Ljubka živalica je postala del bogate živalske druščine, ki prebiva okoli naše hiše in v go...