Proti koncu potrebujemo vse manj prtljage

Zelo rada razmišljam o poti. Tudi svoje življenje vidim kot pot. Ko sem začenjala to pot, nisem natanko vedela, kam me bo pripeljala. Če bi sama izbirala dogodke na poti, bi bili verjetno drugačni. Ampak ali bi bili boljši? V to nisem prepričana. Nazadnje se vedno izkaže, da je to, kar me na poti doleti, najboljše zame, čeprav si tega prej morda niti malo nisem mogla predstavljati. Zdaj, ko je za menoj že najmanj tri četrtine življenja in se poti vedno bolj zavedam, se včasih sprašujem, kam me bo še zanesla. Zdaj res ne morem več hoditi po svetu in se moj svet v nekem smislu oži, so pa dnevi polni dogodkov in srečanj, ki me vedno znova presenečajo. Verjetno bo največje presenečenje potem čisto na koncu, ob prestopu iz te oblike bivanja v večnost.

Rada se z ljudmi pogovarjam o poti. Nekateri to teže razumejo. Poznam ljudi, ki se nikoli v svojem življenju niso selili in si sploh ne morejo predstavljati, da je biti na poti pra...