»Vse stvarstvo zdihuje in trpi v porodnih bolečinah« (Rim 8,22–24).

… Pa ne le ono, ampak tudi mi, ki imamo prvine duha; tudi sami pri sebi zdihujemo, ko čakamo posinovljenja. Vzdihovanje, ki ga tu navaja božja beseda, me je že od nekdaj nagovarjalo. Opazil sem tudi, da je vzdihovanje drugačno od tarnanja, pritoževanja. Vzdihovanje je namenjeno nekomu drugemu. Zdi se mi, da je usmerjeno navznoter, v človeka, in hkrati nekam v neskončnost. Opažam tudi, da tisti, ki vzdihuje, ob tem ne godrnja, se ne pritožuje. Težo, ki ga pritiska, običajno sprejema, je ne prelaga, se ji ne izmika. Imam tudi občutek, da nekdo človeku, ki vzdihuje, pomaga breme sprejeti in ga nositi. Z izkušnjo se človek navadi tako ravnati in njegovo vzdihovanje je vse pogostejše, postane poseben način prenašanja težav.

Ob tem se spominjam pokojne ženine babice, ki je tako vzdihovala in ob tem izgovarjala nekaj kot: »Oh, ja.«Ta izraz in vzdih je prišel iz nje, ko je šlo kaj drugače,...