Mesec majnik

Vsa zasopla sem se povzpela na gredo med rože, kajti korak ni več nekaj samo po sebi umevnega, zanj se je treba potruditi. To je bilo danes, sredi najlepšega meseca, ki je znova, kakor že toliko pomladi v preteklosti, prekril z zelenjem in razlil barve z neskončno radodarnostjo na naše vrtove in bregove … mesec majnik, tako smo mu rekli včasih.

Zakaj se človek vedno ozira nazaj? Zakaj se ne morem oddahniti sredi te lepote, zakaj ne vidim cveta med cvetjem, ki se mi ponuja v svojem razkošju in je tako zgovorna njegova izpoved? Da, izpoved. Moram se potopiti vanjo, moram se odpočiti v njej, saj je tako mila in krhka. Ne smem se je dotakniti. Nobena človeška roka ni tako nežna, da ne bi z dotikom ranila njene čiste podobe. Dobro se zavedam, da je vse na svetu samo kratek dih, bežen prelet svetlobe, opojen vonj trenutka, in ostane samo sled v zavesti, blažen spomin …

In tak blažen spomin me spremlja že od otroških let. Šmarnice, drobne cvetke,...