»Ne bom te povabil na rojstni dan, da veš,« je kričal Tilen.

»Pa kaj potem, sovražim te,« se je slišal še bolj zagret Anžetov glas.

»Tudi jaz tebe, ne bom se več igral s tabo, nikoli!«

»Pa kaj potem, itak se nočem igrati s tabo!«

»Ne, jaz se nočem s tabo!«

»Pa kaj, kdo bi se igral s tabo, ko vedno goljufaš!«

»Lažeš, lažeš! Ti goljufaš, ne jaz!«

»Ti lažeš! Nič čudnega, kdor laže, tudi krade! Lažeš, kradeš, nič ne veš, kot zna pesmico naš ded!«

»Jaz, jaz ... jaz nič ne vem? Nič ne vem in kradem … Ti, baraba lopovska, boš meni govoril, da kradem!«

In fanta sta si skočila v lase kot v napetih filmih.

»Ej, ej, fanta! Kaj je zdaj to!« ju je močna roka potegnila narazen, malo sta še pobrcala, potem pa obsedela velikanu ob nogah. Spet sta se hotela zakaditi drug v drugega, pa je človek nad njima zarohnel: »Mir, vama pravim! Da se mi ne premakneta!«

In sta se potuhnila vsak v svoj kupček nesre...