»Vi pa ste izvoljeni rod …« (1 Pt 2, 9).

»Izvolitev« se mi zdi kar težka beseda, razumem jo kot izbranost, v smislu opravljanja posebnega dela, naloge, zadolžitve ali celo poslanstva. Ko razmišljam o besedi »izvolitev«, si predstavljam, da me je Nekdo izbral in da me vodi po poti življenja. Torej, da skrbi zame. Pomaga mi, daje mi spodbudo in moč, da bi bila kar najboljša žena, mama, sestra, prijateljica in sodelavka.

Svojo izbranost dojemam v tem, da me je Bog poklical v življenje, v natanko določeno družino, staršem, ki so me kmalu po rojstvu odnesli v farno cerkev in dali krstiti. Tako sem postala del Cerkve, član »izvoljenega roda« in s tem »živi kamen, vgrajen v duhovno zgradbo«. S tem sta me oče in mama izročila v božje varstvo in mi dala popotnico, ki vodi »h Gospodu, k živemu kamnu«. Postavila sta mi temelj, na katerem stoji moje življenje. Dala sta mi največ, kar lahko starši dajo svojim otrokom. In tudi midva z možem sva ravnala enako.

...