Evangelij pete velikonočne nedelje je tako bogat, da bi ob vsakem stavku lahko nastala samostojna rubrika te kolumne, kakšnih deset do petnajst nadaljevanj. Izbral sem zgolj kratek pogovor med Jezusom in apostoloma Filipom in Tomažem. Ne pozabimo, da smo spet v družbi duhovnega pisatelja evangelista Janeza, ki v dogajanje pri zadnji večerji vtke Jezusovo prijateljsko izpoved, njegovo vizijo sveta, njegov pogled vere, njegovo razumevanje človeka in Boga, predvsem pa njegovo nepremagljivo upanje in optimizem. Medtem ko so apostoli zaskrbljeni, globoko vznemirjeni, ko je skupina enajsterih soočena z izdajo enega od Jezusovih učencev in ko bo kmalu klonil celo na videz nezlomljivi prvak dvanajsterih, apostol Peter, ki bo Učitelja kar trikrat zatajil, je Jezus preusmeril njihov črni tok misli in njihova notranja občutja groze v odprta in večna obzorja Očetove hiše, kamor se bo kmalu vrnil.

Tomaž: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli vedeti za pot?« To je Tomaževo vp...