»Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu na ulicah« (Iz 42,2)

Izaija v spevu o Gospodovem služabniku navaja, da njegov izvoljenec ne bo vpil, ne bo hrupa delal. Čeprav ima spoznanje, vedenje, tega ne bo vsiljeval. Zakaj tako? Zakaj bi nekdo, ki ima spoznanje, bil tiho in dopustil drugim, da prevladajo, tudi če nimajo pravega spoznanja. Zakaj bi dopuščal, da taki širijo in povzdigujejo glas po ulicah (javnosti), on pa bi ravnal drugače? Ali to pomeni, da se takšen služabnik ne želi kompromitirati, izpostaviti, omadeževati, izgubiti svojega miru?

Izaijev spev lahko navrže še dodatna vprašanja o Gospodovem služabniku, hkrati pa nakazuje tudi odgovore za njegovo ravnanje. »Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo delil pravico.« Kako naj to razumemo? Mogoče si lahko odgovorimo ob novem vprašanju na podlagi znane prilike. Ali bi Ljubezen, ki ji je zaupanih sto ovac, vpila in delala hrup, če bi s tem tvegala,...