Včasih je najteže preprosto biti ob človeku

Ne morem pozabiti pogovora z mlajšim znancem, ki mi je z veliko prizadetostjo pripovedoval, kakšno stisko doživlja ob spremljanju starejšega sodelavca, ki je zelo hudo bolan. Vedno sta se dobro razumela in o marsičem odkrito pogovarjala. Zdaj pa je naenkrat drugače. Bolezen napreduje, sodelavec postaja vedno šibkejši in morda se njegovo življenje izteka. Zdi se mu, da pričakuje od njega dobre, spodbudne novice, kako bo kmalu spet vse dobro in bo normalno živel naprej. Resničnost pa je verjetno čisto drugačna. To mojega znanca zelo obremenjuje.

Tudi sama sem se pogosto znašla v podobnem položaju. Bila sem ob ljudeh v raznih stiskah, pa nisem mogla storiti ničesar. Lahko sem bila samo ob njih, jih poslušala in z njimi poskušala nositi njihovo težo. Težko rečem, koliko jim je bilo zaradi tega bolje. Samo upam lahko, da je bila zaradi tega teža malo lažja. Nekje v sebi pa sem čutila, da ne smem zbežati stran in da je takšna č...