Ugleden slovenski pravnik mi je ob intervjuju za Slovenski čas napisal: »V naši državi pogrešam, da bi ljudje večkrat iskreno izrazili svoje stališče, ne da bi preračunljivo razmišljali, kako bo to vplivalo na njihove interese.« Če smo začudeni nad nedelovanjem države in nad nemočjo civilne družbe, celo Cerkve, potem je treba razloge iskati pri nas samih, posebej pri odgovornih. Iz lastne izkušnje vem, da v javnosti ni lahko govoriti resnice in se zavzemati za pravičnost. Če to počneš, si vedno in povsod v opoziciji ter polagoma postajaš osamljeni jezdec. A toliko bolj sem žalosten nad zavistnostjo, privoščljivostjo in nepripravljenostjo za sodelovanje med Slovenci in državljani te države, kar sprašuje po slovenskem značaju, obremenjenem s polpreteklostjo.

Bivši režim je dopuščal mehanizme lažne pravičnosti. Na zunaj je bilo vse lepo, v resnici je šlo za prikrito tekmo in izločanje vseh, ki niso bili del elite. Po formalnem padcu režima je to ostalo pravilo za vse,...