Rada poslušam ljudi, česa vsega se razveselijo. Meni marsikaj od tega ne prinaša posebnega veselja, je pa lepo videti, kako znajo biti ljudje veseli pogosto čisto drobnih, na videz povsem nepomembnih stvari. Ob tem mi je tudi vedno bolj jasno, da ne smem soditi po sebi. Ljudje smo si zelo različni, tudi v tem, kaj nas razveseli. Težko je tudi reči, kaj je bolj vredno veselja in kaj manj. Kakor za koga.

Zelo pomembno je, da se znamo česa razveseliti. Pa sploh ni toliko pomembno, česa. Takšno veselje je potem kot dragocena začimba življenja, zaradi katere se nam zdi življenje lepše in je potem tudi marsikaj težkega laže sprejemljivo.

Večkrat sem že naletela na ljudi, ki so se skoraj zgrozili, če sem jim rekla, da se včasih razveselim tudi dobrega kosila, pa lepe glasbe, jesenskih barv drevja ali česa podobnega. Ne, tako banalnih stvari se oni gotovo ne razveselijo. Izpadla sem skoraj kot pravi požeruh, če sem rekla kaj takega. Ampak saj sem hkrati pripravljena preživ...