Sprava kot pogoj slovenskega vstajenja

V Družini št. 17, 27. aprila, v kolumni Na prepihu, si je zgodovinar Stane Gran­da v razpravi o spravi privoščil (najraje bi videl, da ne­hotè in ne da bi se tega resno zavedal) primerjati po velikosti in vsebinski kakovosti verigo zgodovinskih dejstev in domnevnih dejstev, ki so absolutno neprimerljiva. Takšno primerjanje je po obveznem premisleku tudi za zgodovinarja nedopustno. S stavkom, ki vzpostavi trditev, da je (slovenska) Cerkev naredila številne napake, Cerkev in v prvi vrsti njeno hierarhijo že postavi k eni od obeh strani, ki bi morali spravo udejanjiti. Obenem pa odloči, da sta za medsebojno spravo določeni in obvezani edino Nova Slovenska zaveza in Zveza borcev. Zakaj potem omenjati in z očitki težiti tudi Cerkev, in predvsem (kot očitno, čeprav ne izrecno), njenega glavnega predstavnika, škofa Gregorija Rožmana, mi ni jasno. Obenem pa, ko hoče Cerkev za kakšen pregrešek opravičiti, pa obsodi, ne da bi povedal, zakaj...