Modrovale so ob kavici, v kavarni ob tržnici, kot vsako soboto. Kavarna je tu še iz prejšnjih časov, vendar se one v njej sestajajo šele, odkar so upokojene, prej so morale tudi ob sobotah iz službe leteti domov, saj je bilo treba skuhati kosilo za družino in prati in likati in delati do pozne noči še doma ... Zdaj imajo čas, stare gospe! In kadar sedijo tu in premlevajo o tem in onem, se šele ob takih pogovorih z začudenjem zavedo, kako se jim je kar takole mimogrede pred očmi spremenil svet do nerazpoznavnosti. Skoraj nič ni več tako, kakor je bilo v njihovi mladosti.

Recimo, ko poslušajo svoje hčere, ki so zdaj vse že babice, kako razlagajo otrokom, kaj je to tesar. O, ko so one same učile otroke, da je bil Jožef delavec in da je s tesarstvom preživljal svojo družino, je bilo to prav preprosto. Tesarja je imela vsaka večja vas, pa še kolarja, pa kovača – vse to so zdaj besede, ki otrokom ne povedo nič več. No, kovača pač poznajo iz izštevanke, da en kovač konja kuje, ra...