Kadar v Rimu koga razglasijo za svetnika, takrat ostaja Michelangelova kupola nad cerkvijo sv. Petra vso noč osvetljena. Sije in žari v nočno nebo večnega mesta in oznanja veselje Cerkve. Tudi slovenska izraza »svet« in »svetnik« vzbujata predstavo nečesa svetlega in sijočega. Svetniki so ljudje, ki so postavljeni na svetilnik Cerkve, da svetijo drugim. Izžarevajo nekaj nadzemskega. Oznanjajo zmago luči nad teminami zla, slabosti in greha. So kot zvezde na nebu, toda zvezde, ki ne svetijo iz lastne moči, ampak odsevajo svetlobo Sonca, ki je Kristus. Svetijo, ker so se pustili prežariti od Boga, ki je Luč, od Kristusa, ki je Luč od Luči.

Ko je Cerkev na belo nedeljo letos za svetnika razglasila dva papeža 20. stoletja, je hotela povedati, da minulo stoletje ni bilo le stoletje dveh svetovnih vojn, holokavstov in genocidov (rodomorov), stoletje treh zločinskih ideologij – komunizma, fašizma in nacizma –, ampak tudi stoletje svetnikov. Morda je bilo najtemnejše stoletje v zgod...