V dneh, ko se srečujemo z vse večjim malodušjem in občutkom nemoči, mi spomin na dva velika Slovenca, Jožeta Pučnika in Pedra Opeko, pomaga ohranjati vero v to, da si je kljub vsemu vredno prizadevati za dobro. Prvi je, nepozabno, z vsem bitjem ob razglasitvi izida osamosvojitvenega referenduma sporočil Slovencem: »Jugoslavije ni več! Za Slovenijo gre!« Drugi nam je ob nedavnem obisku zapustil veličastno vodilo svojega dela: »Ne morete toliko ukrasti, se toliko zlagati, da bi jaz ne mogel odpustiti.« Njuna dela potrjujejo, da modrost raste v vazi ljubezni, ne razuma. Kajti malo ali skoraj nič nam razum ukazuje, naj delamo dobro. Šele ko se razum zaradi Ljubezni uklone, je človek moder in sprejemljiv za vse, kajti vso nesrečo, krivico, ki jo vidi okoli sebe, je sposoben ljubiti samo, kdor vedno dela za ideal. Tudi, če nikoli ne bo dosežen.

Zato ostaja skrivnost, zakaj je g. Pučnik, ko je bil kandidat za predsednika države, na vprašanje, ali je veren, odgovoril, da je atei...