Nacistično taborišče, ki izginja z zemljevidov in kolektivnega spomina

Konec lanskega poletja me je pot zanesla na desni breg Odre, mejne reke med Poljsko in Nemčijo, v poljsko mestece Kostrzyn nad Odro (nem: Küstrin), kakšno uro in pol vožnje iz Berlina. Tja me ni pripeljala kakšna turistična znamenitost sicer ljubkega srednjeveškega nemškega mesta, temveč kalvarija in trpljenje mojega dedka, I. Č., v delovnem taborišču Stalag III-C na obrobju tega mesteca med drugo svetovno vojno. Dedek je ob nacističnem napadu na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941 že skoraj dve leti služil vojaški rok v kraljevi vojski v Beogradu. Do odpusta mu je manjkalo samo še nekaj dni, ko je nacistična vojska zavzela Beograd. Po napadu je nemška vojska zajela večino pripadnikov kraljeve vojske, med njimi tudi mojega dedka, ter jih poslala v koncentracijska in delovna taborišča v Nemčijo, kjer so morali prisilno delati do konca druge svetovne vojne.

Pot pozna šele sedmi tak...