Od več ljudi – predvsem od takih z bolj izostrenim jezikovnim občutkom – sem prestregel opozorilo na rabo besede vodja kot samostalnika ženskega spola (npr. naša vodja je odpotovala) in rabo pridevniške oblike vodjin (npr. vodjina ruta). Po mnenju nekaterih jezikoslovcev je samostalnik vodja “sprejemljiv in rabljen tudi za ženski spol”, čeprav je v veljavnih jezikovnih priročnikih (SSKJ, SP) normirana raba omenjenega samostalnika samo za moški spol (npr. preudaren vodja), pridevnik vodjin pa je v SP naveden s črno piko (= prepovedano, “ki ne ustreza normi knjižnega jezika, ima pa knjižno vzporednico”).

Da na tako rabo sem in tja naletimo, je dejstvo, s trditvijo, da se je uveljavila kot “sprejemljiva”, pa se ne bi mogel strinjati (očitno se zdi moteča tudi ljudem, ki so me nanjo opozorili). Pri njeni obravnavi me ne moti samo nezanesljiva statistika sporne rabe, temveč poskus napada na stanovitnost sistemske kategorije, tj. samosta...