Pisala sem dnevnik. Vsak večer. Najprej stran, dve. Kmalu deset. Tudi več deset. Čutila sem, da so moje besede nekakšen multipraktik. Z njimi preoblikujem sebe. Se sekljam, mešam, tlačim, delam »fuzijo okusov« vsega, kar sem: iz dekleta gnetem v sebi žensko. Pišem zato, ker ob pisanju rastem, se vzgajam. Pisanje in spreminjanje gresta z roko v roki.

Ne znam si predstavljati odraščanja brez pisanja in ne odraslosti brez zapisanih besed. Ko si najbolj na dnu, ko gledaš dno od spodaj gor (to sem nekje prebrala, naj mi avtor oprosti, a sem pozabila, kje), takrat lahko le moliš. In pišeš.

Si želiš miru? Začni pisati. Ko boš končal, boš od svoje beležke zagotovo vstal bolj miren, bolj spočit. Zakaj? Ker ko pišeš, razmišljaš počasi. Prisiljen si razmišljati tako hitro, kot lahko pišeš oziroma tipkaš. Tvoje misli postajajo tvoje besede. In nasprotno.

S pisanjem tako vadiš osredotočenost, fino motoriko in hitro tipkanje. Vse to pride v življenju prav. Vendar so...