»Zgodovina je učiteljica življenja,« pravi pregovor.

A zdi se, da ta starodavni pregovor ne velja.

Človek je videl in doživel že skoraj vse. To naj bi bilo po mnenju nekaterih dovolj, da bi se človeštvo iz tega nekaj naučilo in bi zmoglo načrtovati prihodnost brez zla, vojn in drugih konfliktov. To je leta 1992 v knjigi Konec zgodovine in zadnji človek razglasil slavni ameriški politolog Francis Fukuyama. Verjel je, da liberalna demokracija predstavlja to visoko, zadnjo stopnjo politične in civilizacijske zrelosti, ki človeku omogoča popoln nadzor nad prihodnostjo.

A tej veri se je Fukuyama moral kmalu odreči. Moral je priznati: zgodovine še ni konec in je morda nikoli ne bo; človek bo vedno storil kaj nepredvidenega, nikoli se ne bo povsem obvladal. Resnica je, da se iz preteklosti naučimo le malo ali nič – vsaj ne o bistvenem. Ko smo bili prepričani, da se strahote 2. svetovne vojne ne morejo nikoli več ponoviti, so se ponovile na tleh nekdanje...