Odsevi Kristusovega trpljenja in vstajenja

Ko prebiram knjigo osebnih zapiskov Janeza Pavla II., ki je nedavno izšla pri poljski založbi, je kot na dlani, da je bil do zadnje celice predan božji stvari. Za morebitne lastne žrtve mu ni bilo mar.

Karol Wojtyla se je zavedal, da naš čas ni »tempo neutro«, »nevtralni čas« (ko se ne bi bilo treba odločati med dobrim in slabim), marveč je to doba, v kateri je treba prepoznati »poziv k svetosti, k nesebični ljubezni«. Tudi svojo škofovsko službo povezuje z darovanjem, z »naslanjanjem na celotno božjo voljo«, ki mora biti »povezano z nošenjem križa«.

Teh nekaj drobcev iz zapiskov, objavljenih v novi številki revije Božje okolje, je v meni obudilo spomin na trenutek, ko sem v skupini mladih Janezu Pavlu II. zrl v oči. V možu toplega pogleda sem v prvi vrsti ugledal skalo. Trdnost, ki zdrži posebne viharje.

Preizkušenj v njegovem življenju ni manjkalo. Ko ga je mati Emilia nosila pod srcem, ji je ginekolog...