Dolgo je hodil med gredicami, ki jih je žena s tako ljubeznijo obdelovala, in med rožami iskal najlepši cvet. Prav v kotu vrta se je bohotila živo rumena vrtnica, z močno rdečim robom. Previdno jo je odrezal in jo skrbno položil na sedež poleg sebe. Ves avto je zajel vonj po drobni cvetlici. Samo doma vzgojene vrtnice imajo tako močan, opojen vonj.

Ko je zapeljal na avtocesto, so se vanj pritihotapili spomini. Kar zaplaval je v svojo mladost, ki jo je preživljal na majhni kmetiji. Večina spominov je bilo povezanih z njegovim očetom. Kadar je le mogel, ga je jemal s seboj, ga učil, mu razlagal in pojasnjeval. »Tega, kar se moraš naučiti ti, ni zapisano v nobeni knjigi,« mu je pogosto dejal in Domen je bil ponosen, da se je začel učiti tako zgodaj. »Kmetija je znanost!« je oče rad ponavljal.

Toda delo na kmetiji ga je iz leta v leto manj veselilo. Zaljubil se je v kemijo, ki jo je učil učitelj, ki so ga imeli učenci bolj za čarovnika kot za učitelja. Pred nj...