Narobe je, če mislimo, da drugi vedno vedo, kaj nas teži

Gotovo bi se vsak od nas lahko spomnil, kako neprijetno se je počutil ob ljudeh, ki niso znali biti zadovoljni z ničimer in so se neprestano nad nečim pritoževali. Tako zelo, da jih nazadnje nihče več ni jemal resno. Zanimivo pa je, da pogosto prav ti ljudje ostanejo tiho, ko bi bilo dobro, da bi kaj rekli. Raje za ovinki nergajo in se pritožujejo naprej. Oni pa so samo še bolj nezadovoljni.

Spominjam se, kako mi je pred mnogimi leti nekdo dejal: »Kako naj vem, da te boli, če ne znaš reči 'au'. Tega se ljudje veliko premalo zavedajo in se potem naokrog pritožujejo, kako se takrat, ko jih je nekaj bolelo, nihče ni zmenil zanje. Sami pa tudi niso povedali, da jih kaj boli. Samo od drugih pričakujejo, da bodo uganili vsako njihovo bolečino ali potrebo. Včasih se to sicer da, ne pa vedno.«

Ko sem med ljudmi, se zelo pogosto spomnim na te njegove besede. Verjetno se pogovarjati jasno in odkrito že v svoj...