Sprehajam se po muzeju moderne umetnosti nekega tujega mesta. Pomikam se od enega k drugemu delu, občudujem, strmim, razmišljam. V kotu opazim nenavadno stvaritev. Umetnik Daniel Dezeuze je navaden črn papir razrezal na trakove, jih oblikoval kot okvirje ter nato nastale kvadratke tesno drugega poleg drugega v vodoravni črti prilepil na zid v kot prostora. Delo je poimenoval Echelle de bois, kar bi v prevodu pomenilo lesena lestev. Nič posebnega, nič določenega. Torej je vse prepuščeno naši domišljiji.
Gledam in gledam, razmišljam, a vse bolj se vame naseljuje občutek tesnobe, občutek praznine, občutek, da so naša življenja podobna Echelle de bois, sicer postavljena v nek okvir, a v njih je praznina. Tesnoba me vse bolj stiska, saj je podoba na steni tako drugačna od moje predstave o življenju. Vsa ta praznina, želim si, da izgine, da gre proč.

Ob steni se ustavi tudi študent umetnosti. Zapleteva se v pogovor, potožim mu o svojih občutkih, o tem,...