V tej rubriki sem spregovoril o knjigi Vittoria Messoria »Bernardka nas ni prevarala«. Če bi me kdo vprašal, kaj me je v tej knjigi o lurški vidkinji najbolj presunilo, bi odgovoril, da njen zaključek, njena zadnja stran. Avtor si je tu privoščil potegavščino v kompoziciji: epizodo, ki bi jo bil moral opisati v začetku knjige, je preložil na konec. Gre za to, kako sta reagirala na domnevna Bernardkina prikazovanja dva človeka, in sicer funkcionar ministrstva za finance Estrade in policijski predstojnik Jacomet, oba nasprotnika domnevne vidkinje.

Pred sedemnajstim prikazanjem 23. februarja 1858 si je Estradova sestra, skupaj z nekaj ženskami, zaželela iti k znameniti votlini. Ker si ženske niso upale oditi zgodaj, ko je bila še tema, same na odročni kraj, je sestra zaprosila brata, naj jih spremlja. Ta je šel vprašat župnika Peyramala, prav tako nasprotnika Bernardke. Pričakoval je, da mu bo župnik odsvetoval udeležbo, pa je dobil odgovor: »Poglejte, duhovniki ne smemo hodit...