V neki prelepi baročni kantati, namenjeni izvedbi na veliko soboto pred božjim grobom, je tudi kavatina s temle kratkim besedilom: Če Bogu dala sem življenje,/ le da bi videla ga umreti,/odpusti, Oče Večni, Sveti,/ta milost strašno je trpljenje. Muzikološki eksperti so šele pred kratkim presodili, da je glasbo za to delo z naslovom Marijin jok (na spletu ga je mogoče slišati v presunljivi izvedbi Bernarde Fink) napisal beneški skladatelj Giovanni Battista Ferrandini (in ne G. F. Händel), libretist pa ostaja neznan, brezimen. To je seveda zgodovinska okoliščina, a v njej morda smemo videti tudi spodbudo k osebnemu odnosu do besedila: naj nam anonimnost ne pomeni, da besedilo nima avtorja, temveč to, da lahko pripada slehernemu človeku, tudi meni. A ne zato ker bi bilo brezosebno in splošno, temveč prav nasprotno, zato ker sega v tiste podpovršinske razsežnosti osebe, ki so tako zelo moje, da so obenem vsakogaršnje. Še pomembneje pa je, da v teh Marijinih besedah utripa...