»Zakaj on je naš Bog, mi smo njegovo ljudstvo, čreda, ki jo pase s svojo roko« (Ps 95,7).

pred kratkim sem se v Ljubljani udeležila svetovnega molitvenega dne, ki je bil ekumenski dogodek. Svoj delež sem prispevala s petjem. Kolegica me je povabila k petju, zares zelo rada pojem, a poleg tega sem čutila, da moram priti tja tudi zaradi povezovanja med nami kristjani. Na dogodek so prišli tako protestanti kot tudi katoličani, duhovnik, redovnice, mladi, starejši. Lepo se je bilo »čutiti eno« s pripadniki drugih krščanskih cerkva. No, morda mi tega koraka ni bilo tako težko narediti, saj se kot Slovenka čutim tudi pripadnica Evrope, navsezadnje se z lahkoto čutim tudi članica tega globaliziranega sveta, saj vem »vse« o vseh: vem npr. celo to, kaj je moja najljubša filmska zvezda prejšnji teden (preveč) pojedla za kosilo in se ji zato pozna tisti »kritični« centimeter v pasu, vem tudi, da Maldive raziskuje od moje bivše sošolke nekdanja najboljša prijateljica, ki je sicer že do...