Kar je dragoceno meni, ni nujno sprejemljivo za drugega

V svojem življenju sem dobila v dar veliko knjig, pa tudi sama sem jih veliko podarila. Nekaterih sem bila vesela, nekatere pa sem skušala čim prej dati naprej. Kako so ljudje sprejemali knjige, ki sem jih podarila jaz, pravzaprav ne vem. Bi pa bilo prav zanimivo to vedeti. Ko sem jih podarila, sem bila prepričana v to, da sem izbrala pravo darilo. Zdaj bi na to morda gledala drugače. Zdaj se zelo redko odločim za to, da bi komu podarila knjigo. Pa ne samo podarila. Vedno bolj sem tudi previdna, preden komu svetujem, kaj naj bere. To, kar je dragoceno meni, ni nujno sprejemljivo tudi za drugega človeka.

Spominjam se kolegice, ki je pri skoraj osemdesetih letih izbirala knjige za svojo vnukinjo v puberteti. Prepričana je bila, da ji bo s podarjenimi knjigami uspela privzgojiti takšen odnos do življenja, za katerega je bila sama prepričana, da je pravi. Ne vem, ali je vnukinja te knjige sploh prebrala. Kolikor j...