»Pojdi iz svoje dežele …« (1 Mz 12,1)

Abramu je ta stavek spremenil življenje. S popolnim zaupanjem je stopil na pot, ki mu jo je pokazal Gospod, in postal Abraham, velikega imena, naroda in blagoslova.

Tudi meni so različne besede, želje in ambicije spreminjale življenjsko pot. Začelo se je z vstopom v šolo, ko so se zaprla vrata brezskrbnih dni in se je začelo učenje, domače naloge ter druge obveznosti. Na tej poti učenosti sta me spremljala mama in oče, njima sem neizmerno zaupala.

Naslednji »pojdi« sem občutila, ko sem se poročila in odšla od doma. Takrat se je moje zaupanje s staršev preselilo na moža. Pa ne samo nanj, ampak tudi na Boga, saj sem kmalu ugotovila, da je zaupanje v človeka, pa čeprav v moža, prešibko za rast spoštovanja in ljubezni v zakonu. Za njuno ohranjanje in zorenje je potrebna navzočnost Gospoda.

Potem sem besedo »pojdi« zaznala večkrat in jo sprejela, kot korak v Božjem načrtu.

Verjamem, da je v vsakem člove...