Osmi marec, mednarodni dan žensk, je praznik, ob katerem se ne namrdnem in nanj ne gledam zviška, cinično, ne gledam ga kot praznik prejšnjega režima, rezerviran za tovarišice in feministke. Dovolj sem stara, da se še spomnim prejšnjih časov; takrat smo tudi mnogi verni ob tem prazniku spoštljivo podarili rože ali kakšno malenkost svojim babicam in mamam, ki so to razumele kot gesto spoštovanja do njih, uresničenih v svojih poklicih mam, gospodinj, ponosnih kmetic. Nič ni bilo narobe, če smo jim zrecitirali: » Zvončki so zate, tudi marjetke, vzemi še mene v šopek med cvetke.« Temu je sledil še 25. marec, materinski dan, takrat smo šli skupaj k maši. Praznika se v svojem bistvu ne izključujeta. Žal sta za mnoge žene, dekleta in matere še vedno samo mrtva črka na papirju, saj so še vedno tihe žrtve nasilja: nasilja v družini, zlorab in ponižanj v službi, žrtve vojn, verskih fanatikov, trgovine z belim blagom, prostitucije.

Ob sedanjem papežu, ki prevetruje Cerkev, se odpirajo...