Prihaja post. Za običajnega kristjana je to čas, ko je treba sprejeti postni sklep. Navadno najprej pomislimo: Čemu pa se bom odpovedal v tem postnem času? Internetu? Sladkarijam? Kavi? Jutranjemu poležavanju?

Ob besedi post tudi sama najprej pomislim na odpoved – torej na to, česa bo z nekaj truda in vztrajnosti v postnem času manj. Odpoved je, priznam, težka, saj se odpovemo neke vrste ugodju, po drugi strani pa krepi našo voljo in daje veliko veselja, kadar nam uspe, da sami sebe premagamo. Spomnim se dneva, ko sem se postila ob kruhu in vodi. Predse sem postavila omenjeni živili in se zagledala v svoj jedilnik. Cel dan le kruh in voda. Sprva sem se spraševala, kako bom sploh preživela. Verjetno bom kar naprej razmišljala o hrani in o tem, kako sem lačna. Pa potem sploh ni bilo tako! Tistega dne sem bila nepričakovano polna energije in dobre volje, pa čeprav se mi to po človeški logiki še vedno ne zdi povsem razumljivo.

Nedavno nazaj pa sem se pogovarjala s pr...