Malo še dehti po praznikih.

Še se najde kdo, ki nam seže v roko, želeč tako veliko sreče, da nas v taki meri najbrž ne bo obiskala. Dnevi komaj minulega leta so nam minevali v ozračju besedil in besed, voščil in voščilnic. Mnogih besed, ogretih na srcu, pa številnih zgolj iz navade in potem še onih iz suhe dolžnosti. A če pomislimo, da je bila na začetku – na začetku začetka – Beseda, ki da je vse nastalo po njej (prim. Jn 1,3), bi se morali kdaj zresniti nad svojim besediščem in besedovanjem.

Da beseda zdravi in da tudi ubija, nam je mogoče že zdavnaj nekoč povedal kak vzneseni pedagog. Po vsej verjetnosti smo to takoj pozabili, kasneje kdaj pa radostno ali pa precej boleče občutili. Reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen …, kakšno zaupanje svetopisemskega stotnika! Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša …, trkamo evharističnemu Jezusu na srce. Ne privošči mi niti besede …, zdihujemo na tihem in na glas. Vse te in vse druge izkušnje še vedno niso dovo...