»Vnaprej nas je določil, naj bomo zanj posinovljeni otroci po Jezus Kristusu« (Ef, 1,5).

Ta Pavlov stavek iz nedeljskega drugega berila me že od nekdaj ni pustil mlačne. V času odraščanja sem se najprej hladno obregnila ob vprašanje svobode. Če sem že verjela, da me ne morejo opredeljevati in mi ponuditi odrešenja novodobna verstva, ker mi je bila očitno dobro predstavljena resnica, se na drugi strani nisem hotela sprijazniti, da mi svobodo pravzaprav samodejno že jemlje davna določenost v posinovljenje po Kristusu. Nisem je razumela.

Koliko pričevanj o veri v Gospoda in ljubezni do svetih sem morala slišati in prebrati, da si danes pred vami upam pristno in veselo vzklikniti s Pavlom: Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! Saj zdaj vem, kje je moj začetek: v blagohotnem sklepu njegove volje – in ne samo volje staršev in nikakor ne v naključju. Vem, po čem hrepenim: da bi bila pred njegovim obličjem sveta in brezmadežna, ker mi že v tem življenju po...